Stara gora daj povej

Danes recenziramo najnovejše daljše delo zgodovinarja in humanista Saša Jeršeta. Platnico krasi naslov Angelus novus, ki je referenca na umetnino Paula Kleeja. Na hrbtni strani nas pričaka estetski, a kriptični citat: »Ni treba, da je naša sedanjost še, kakor tudi že naša preteklost z našo le še prihodnostjo. Že je lahko naša apokalipsa.« Po hitrem pregledu vsebine pa nam v oči pade povzetek, ki je brez knjigi lastnega razloga napisan v francoščini. Slonokoščeni okvir v bralki vzbuja slutnjo o neki specifični vrsti humanistike. Tisti humanistiki, ki želi vse nižji ugled nekdaj spoštovane vede rešiti na kar najbolj dostojanstven, ugleden in konec koncev konservativen način. Zdaj pa se brez nadaljnjega odlašanja oziroma neutemeljenega obsojanja spustímo v vsebino z upanjem, da stari pregovor o ne-sojenju po platnici vzdrži. 

Knjiga zbira šesterico bolj ali manj povezanih zgodovinsko-filozofskih premislekov. Avtor prek analize fragmentacije slovenskega naroda, transcendentalnih revolucionarnih občutenj, koronskih let in vloge zgodovinopisja v družbi išče odrešitev iz temnih časov sedanjosti. Odrešenje pa naj bi se skrivalo v tako imenovanem mesijanskem času – Jerše se tu primarno naslanja na Walterja Benjamina – in pojmu mesijanskega časa je, po besedah avtorja, knjiga tudi namenjena. Primarno polje Jeršetove analize je večno ideološko razdvojeni slovenski prostor, kjer je nenehno izrekanje zgodovinskih krivic preferirano orožje obeh strani. Jerše se tovrstni apropriaciji zgodovine postavi strogo nasproti in se pri svojem odgovoru na muke sedanjosti opre na »višje spoznanje«, ki nato odpira prostor tega mitičnega mesijanskega časa: revolucionarne sedanjosti, osvobojene vpreg preteklosti. Kot pot do višjega spoznanja pa se nam ponuja »prava« zgodovina, ki ni ne preteklost in ne spomin, si ne dela utvar ter se ne upogiba oblastnim agendam sedanjosti. 

Omenjena lekcija o »pravi« zgodovini je prisotna skozi celotno knjigo in predstavlja daleč najbolj prepričljivo točko argumentacije. Izstopa pa predvsem v četrtem poglavju, ki je posvečeno kritiki Izjave Slovenske akademije znanosti in umetnosti – leta 2021 izdanega poziva k slovenski spravi. Poglavje je bilo na našem radiu tudi že, zaslužno, samostojno objavljeno. Avtorjevo stališče o korektnem zgodovinopisju je tu jasno in prepričljivo artikulirano. To je zgodovinopisje, ki je onkraj preprostih vzročno-posledičnih vzorcev, v svoji drži foucaultevsko kritiško in po namenu osvetljevalno. Tovrstno zgodovinopisje Jerše postavi nasproti preteklosti ‒ domišljava in nevarna predstava o zgodovini, določena s strani oblastnih agend sedanjosti – in spominu, ki prek svojih hauntoloških razsežnosti sedanjost preganja. Jeršetova predelava zdravorazumskega pregovora v: »kdor se spominja preteklosti, je obsojen, da jo ponavlja«, nam bo s svojo aktualnostjo še dolgo ostala v mislih.

Na žalost pa izvrstno analizo zgodovine in zgodovinopisja zasenči filozofsko-teoretsko premlevanje. Živahnost polemike nadomesti dolgoveznost, družbeno aktualnost časovna odtujenost, vsebinskost pa estetskost. Neoprijemljivost pojma mesijanskega časa in abstraktnost Jeršetovih metafizičnih premislekov, ki se odvijajo med koordinatami brezčasnih pojmov, kot so vojna, mir in spoznanje, avtorju omogočata oddaljitev od resnega angažiranja s sodobnimi miselnimi tokovi. To postane najbolj očitno in hkrati problematično pri Jeršetovih navdihujočih pozivih k revolucionarnemu »spoznanju« - kot primer tovrstnega spoznanja navaja moment francoske revolucije. Dandanes so nam tovrstne »klasične« revolucije nepredstavljive ‒ na sistemski ravni so nam preostale le še revolucije, izvedene na odtujeni ravni oblastno tehnološkega napredka. Glede na opisano situacijo padejo Jeršetovi površinski pozivi na neplodna tla. Ostanejo površinski, ker za njimi ni niti poglobljene analize družbenih silnic sedanjosti niti širše metodološke artikulacije »poti do spoznanja«. Kot smo že na začetku namignili, se Jeršetova drža obrača k preteklosti in skladen s tem je tudi časovni značaj avtorjeve filozofije. Tako na primer v enem odstavku, rahlo posmehljivo, opravi z vsemi post-mislimi, v poglobljen dialog pa stopi le z avtorji in avtoricami, ki časovne zaostalosti besedila ne ogrožajo. 

Vprašajmo se torej, zakaj je Angelus novus relevanten prav zdaj? Kljub doslej povedanemu je vendarle nekaj upanja. Že v prvem odstavku prvega poglavja, Prologa, Jerše izpostavi novo, za analizo nadvse obetavno koordinato naše realnosti – ob bok naravi, človeku in oblasti drzno postavi polje umetne inteligence. Bralka se seveda navduši, a med branjem neizogibno ugotovi, da koncept umetne inteligence ne dočaka poglobljene analize in ostane le eno izmed sredstev, s katerimi poskuša avtor posedanjiti časovno izgubljeni tekst. Glavni, vsaj polaktualni premisleki se razvijejo v drugem poglavju, kjer spotlight zavzameta leti koronakrize. Avtor izpostavi nekakšno prelomnost obeh let, a se ponovno ne spusti v podrobnejšo analizo, temveč se dvigne v višave metafizičnega premlevanja o večni vojni, večnem miru in potencialnosti odrešenja. Pri argumentaciji si pomaga z uporabo specifičnih in konkretnih primerov iz kulturno-zgodovinske sfere, za katere pa se v večini zdi, da služijo le kot površinska opora za razvoj že vnaprej jasno usmerjene misli, ki išče svojo časovno in prostorsko relevantnost.

Simptomatski je tudi slog pisanja. Pred bralko se skozi knjigo izrisuje podoba pretencioznega in nekdanjih kulturnih višav humanistike oklepajočega se avtorja. Tu in tam nas jezikovni elementi ljubljanske hip akademske scene le opomnijo na geografski in časovni izvor besedila, a je nato s povzetkom dokončno zanikan. Povzetek je, kot omenjeno, napisan v francoščini. Na tem mestu se ne bomo spustili v kritiko elitistične, samomarginalne in fosilne narave tovrstne poteze, saj se prava tragedija skriva v tem, da je Angelus novus knjiga, ki povzetek res potrebuje. Povzetek, ki bi razgrnil vsebinskost knjige onkraj njene estetizirane podobe, ki v bralki vzbuja slutnjo o maski, za katero se skriva primanjkljaj. Sledeč tej slutnji je obstoječi povzetek, ki je nekakšen estetski klimaks knjige, lahko le potrditev in podvojitev te maske. Seveda pa je možno tudi, da povzetek osmišlja delo na način, ki bi nam lahko radikalno spremenil perspektivo in posledično vsebino recenzije. Ah, ko bi le ne bil avtor kritike tako barbarsko nepismen, nevešč jezika pravih intelektualcev …

Vrnimo se zdaj k vprašanju, zakaj prav ta knjiga prav zdaj. In prepriča nas le še preprost, površinski in univerzalno aplikabilen odgovor, ki je podan na začetku dela: ker živimo v temnih časih. Zdaj pa se konkretneje obrnimo k temi, ki tiho spremlja vse do zdaj povedano. V temnih časih se je nedvomno in predvsem znašla tudi humanistika. Tudi onkraj maloštevilnih vpisov na humanistične oddelke, odpora mladih do branja in na splošno marginalne pozicije vede v aktualni družbeno-politični sferi se znotraj akademskega polja od vsepovsod širijo svarila o dokončnem zatonu.

Znotraj lokalnega prostora je eno tovrstnih svaril pred kratkim prišlo izpod tipk Primoža Krašovca pod naslovom Tujost kapitala. Krašovec humanistiki očita, da je v svoji ustaljeni obliki nezmožna »priti do bistva« pri družbeni analizi sedanjosti. Ta humanistika naj bi bila, kot pravi, specifično prilagojena za analizo ideologij velikih narativov in za reprodukcijo linearno-diskurzivnih načinov mišljenja. V postideološki družbeni pokrajini 21. stoletja, kjer sta cenzura in višja morala kot oblastni sredstvi popolnoma zastareli, mladi študentariat pa vse bolj neodziven na ustaljene monotone tehnike izobrazbe, se tovrstna humanistika izkaže za nezadostno. Jerše se nedvomno prav tako kot Krašovec zaveda kriznih razmer, a sta se pri iskanju izhoda znašla na popolnoma nasprotnih polih. Slednji žarke odrešitve išče v prilagajanju tokovom sedanjosti, medtem ko se avtor Angelusa novusa v iskanju varnega zavetja povzpenja na predpotopne višave preteklosti. Ta preteklost po eni strani prinaša privilegije, kot je nadvse veličasten status samega avtorja, ki Jeršetu, glede na prebrano, ne bi bil v napoto, a je hkrati nezmožna vzpostaviti konkreten stik z bralko sedanjosti, analizi pa se izmuzne dotik bistva.

Angelus novus lahko razumemo kot odraz humanistike sedanjosti in hkrati kot spodleteli poskus njene rešitve. Po šestih esejih so razsejane kali potencialne relevantnosti, ki pa jo zatira oklepanje preteklih idealov. A kot je videti, Jeršetu prav pretekli ideali predstavljajo odrešenje iz temnih časov in so tako potencirani do skrajnosti – na žalost je končni rezultat le odtujenost.

Plezal in padal je Val.

-----------------------------------

Foto: Val Zalaznik