Melvins: Tarantula Heart
Ipecac Recordings, 2024
Melvinsi so trenutno v enainštiridesetem letu obstoja. Lani so visok jubilej obeležili tudi s postankom v zagrebški Tvornici, ko so vnovič dokazali svojo zimzelenost v težki kategoriji glasbe in nasploh s silovitim koncertnim impulzom. Da gredo preko vseh ovir, ki jim pridejo naproti, in da penzijona še ni na vidiku, so dokazali lani, po evropski turneji, ko je moral bobnar Dale Crover zaradi nujnih zdravstvenih težav tik pred zdajci izpustiti ameriško turnejo, edina možna izvedba koncertov brez Croverja pa je bil povratek dolgoletnega bobnarja Coadyja Willisa. Slednji je že nekaj časa novi baterist pri High on Fire, ki so mimogrede prav na isti dan kot Melvins, 19. aprila letos, izdali nov album Cometh The Storm. Toda kot napovedano, današnji piedestal pripada albumu Tarantula Heart, še eni stvaritvi Melvinsov, ki se ji bomo zaradi poplave njihovih izdaj poskusili izogniti z oštevilčenjem.
Če bi prebrali promocijsko besedilo, ki spremlja novo ploščo Tarantula Heart, bi naleteli na nekaj visokoletečih stavkov, da je aktualni izdelek eden najboljših albumov zasedbe Melvins in da je zagotovo najbolj čudaški. Seveda bi imelo to nek smisel za devetindevetdeset odstotkov zasedb na tem globusu, ravno za Melvins pa zagotovo ne. Nešteto inkarnacij tega benda, sodelovanj, idejne neiztrošenosti, vneme in zajetnega kataloga posnetkov namreč tako kot pri številčenju izdaj tudi pri debatah o najboljšem albumu hitro izzveni. Navadno so Melvins stopili v snemalni studio z narejenimi komadi, tokrat pa so se lotili drugačnega načina. Buzzo, Crover in MacDonald so k sodelovanju povabili bobnarja Roya Mayorgo iz pozabljenih crusterjev Nausea, pocukranih metalcev Stone Sour, familiarnih Cavalerovih Soulfly in, trenutno, industrije Ministry. Zasedanje dveh bobnarjev, skupaj z Buzzom in MacDonaldom, je temeljilo na prostem neobremenjenem in improviziranem rifovstvu ter na nekaj ritmičnih dogovorih, nato pa je Buzz iz posnete gmote izlužil drobce, ki so se mu zdeli mikavni, in iz njih naredil komade. Naslednje zasedanje je bilo bogatejše za še eno kitaro, ki jo je posnel Gary Chester iz psihorokerjev We Are Asteroid, producentske vajeti pa so držale roke starega kamerada Toshija Kasaija. Rezultat je zapis Tarantula Heart.
Kar tokrat nudijo Melvins, se mogoče lahko v zelo kratkih momentih ponajde že kje globoko v diskografiji, a nima smisla. Tako kot z vsakim njihovim albumom tudi s Tarantula Heart starejši poslušalec benda apatično zapade v primež trenutka ne glede na nadaljnji potek, komentira pa na koncu. Novinca pa bend najprej opehari za davek čudaškosti in razbremenjenosti zasedbe, ta pa ob priklopu v Melvinsvet vedno znova nagrajuje levo in desno po časovni premici izdaj. Komad, ki do neke mere nakaže odprto formo procesa in jammovske narave, je uvodni Pain Equals Funny, ki z devetnajstimi minutami dovoli tisto, kar bi mnogi spremenili v vsaj dva, če ne tri posamezne komade. Majavo tipanje inštrumentov požene buzzovsko načelo rif na rif – palača, svojstvena prepoznavna rifovska gradnja Melvinsov z gromkim karakterjem in neposnemljivim bobnarskim sunkom. Ko začne oboje sčasoma preveč opletati in se rif razpusti, drugi zažene, veliko oporo čez celoten album pa nudi Mayorga, ki je poleg bobnanja zaslužen za sintovske manipulacije. Slednje prav gotovo spomnijo na sodelovanje Melvinsov z Lustmordom.
Pain Equals Funny časovno drži pol albuma, sledijo pa še štirje krajši komadi, prežeti s satiro in zvokovnim brezkompromisjem. Working The Ditch je odmik in ponovno vračanje h glavnemu rifu z dovoljšnim momentom, da se bobnarski preleti obeh bobnarjev krešejo v ozadju, medtem ko Buzzo vedno znova načenja: »It was a dark time for us.« She's Got Weird Arms nosi nekaj industrijskega novovalovstva v stilu Devo, Allergic To Food pa dodobra zgosti tempo in kitarska vijačenja v hrupno rockovsko himno. Kot zadnja odzveni pesem Smiler, ki še enkrat ponazori dinamično godbo in sklene kontraste med hrupom in tišino, ritmično igrivostjo ter raznolikostjo vokalnega učinka.
Tarantula Heart je še en album, ki kaže na neutrudljivost Melvinsov. Predvideti, kaj bodo ponudili v prihodnje, je slabo vprašanje. Trenutni navdih je tisti, v katerega se zapičijo in ga dobesedno izžamejo. Kako fajn, ko se ob njihovi produktivnosti niti ne obregnemo ob okrogle obletnice njihovih prelomnih ali pa boljših albumov … Verjetno zato, ker pri Melvins ti izhajajo sproti …
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj