|
Dlako z jezika 
Drage občanke, dragi občani. Državljanke, državljani. Naša skupnost je slovesno dočakala spektakularno otvoritev novega športnega središča. Zgradili smo športno dvorano, zgradili smo nogometni stadion, v celoto ju pod zemljo povezuje nov velik nakupovalni center. Občina Ljubljana je sedaj mesto, ki se je ločilo od svoje sive preteklosti, preteklosti ideologij in tiranij, tavala je, kajti bila je v sebi nedovršen pojem. >> Peter Karba, komentarji

Sto dvajset (podobnih) fotografij se to poletje hladi pod krošnjami Jakopičevega drevoreda v parku Tivoli. Sto dvajset podob "gledališča podob" režiserja Tomaža Pandurja.
Razstava "Skulpturirani čas v gledališču Tomaža Pandurja" je preveč polna takšnih in drugačnih fenomenov, da bi se zmogla izogniti kakšnemu komentarju. Pa naj bo to z vidika deformiranega gledališčnika, kulturnega občana, naključnega mimoidočega ali pa razposajenega turista. >> Zala Dobovšek, komentarji

V Ljubljani imamo nov most. No, v Ljubljani imamo več novih mostov in bržkone se nam v kratkem obeta še kakšen, več kot ducat jih utegne prečiti Ljubljanico med Prulami in Mrtvaškim mostom pri Kliničnem centru. Pa vendar naj bo dejstvo, da so mesarji končno dobili svoj most, deležno posebne obravnave. No, ako neprepoznan po imenu, gre torej za tisti most, ki od desetega julija preseka niz Plečnikovih arkad ob Ljubljanici in se z dvema granitnima kladama vpne nad Petkovškovo nabrežje. >> Peter Karba, komentarji

Poslušalstvo vseh spolov, danes je 25. maj! Živel Dan mladosti! To je nekoč pomenilo: »Vse najboljše tovariš Tito«. Voščilo in štafeto mladosti so mu izročali najboljši pionirji. Kdor mu je izročil štafeto ga ja Tito pobožal po glavici in mali učenec je bil deležen zgodovine. Manj srečni so uzrli le Titove parole na šolskih spričevalih. Brez dokazov znanstvene stroke je veljalo, da ima vodilo »učiti se, učiti se in še enkrat učiti se...«, nekakšen pedagoški efekt. >> Igor Bijuklič, komentarji

Četudi se monografija Nepovabljeni vprašanja priseljencev loteva na holističen način, v svoji obravnavi ostaja partikularna.Zamenjava družbenih učinkov za vzroke njenega delovanja pa celotno razpravo v Nepovabljenih obrne v prid tiste optike, proti kateri se načeloma izreka. >> Ana Podvrsic, komentarji

Kdo pravi, da RŠ-u ni mar za gala prireditve? Kdo pravi, da alternativa viha nos v smilsu češ, poglejte ta amerikanski semenj ničevosti? Kdo pravi, da ščijemo po pozlačenem lesku pokončnih stojkov? Kdo pravi, da nas ni bilo tam?
Vse to lahko pravi samo kakšen burkež, neukež in ignorant...ki smo ga na ostudno laž postavili v sredo, 10. marca, ob 16.00.
Poslušajte, poslušajte! >> Matjaž Juren - Zaza, komentarji

Državne proslave so nasploh sakralne. Nezgrešljivo je spominjala na nek drug dogodek, ko sem pred kakšnim letom prvič informativno prisostval podobnemu svečanemu obredu, namreč katoliški maši. Ko sta se proti svojima sedežema pomikala gospod doktor predsednik in njegova prva dama, oblečena v nobeno drugo kot zeleno, smo vstali. Ko je obilna pevka zapela sedmo kitico Zdravljice, smo vstali.
>> matjaž, komentarji

V sklopu vsakomesečnega foruma DIVJE MISLI, s katerim želijo na Ministrstvu za kulturo »odpirati prostore ministrstva, spodbujati pretok misli, širiti polja razmisleka in krepiti kulturni dialog«, so prejšnji teden v debato povabili pet predstavnikov domače umetniško-gledališke scene. Ezoterični naslov tokratne diskusije VONJ PO SMISLU se je uspel manifestirati v vsej svoji pomenski abstraktnosti. >> Zala Dobovšek, komentarji

Preden je Dimitrij Rupel postal zunanji minister je bil pisatelj in preden je ponovno postal pisatelj je bil zunanji minister. Ministrovanje oklepajoča Ruplova literarna aktivnost po uspešnosti gotovo prekaša politično. Kar niti ni težko. Da boljše piše kot politikuje, se očitno zaveda tudi Rupel, ki se je v svojem postpolitičnem romanesknem prvencu Predsednik ali tako kot je bilo odločil združiti oboje. Politikovati z romanom. >> Nejc M., komentarji

Diplomski film Žige Virca je od svoje prve projekcije polnil kinodvorane tako zvesto kot še noben drugi študentski film. Sodeč po odzivu bo pokosil tudi mnogo večje produkcije etabliranih filmskih ustvarjalcev. V čemu je torej formula t.i. uspeha? Odgovor je marketing. Vse je v naslovu. Vendar to ni zgolj naslov, temveč vsem dobro znana parola, geslo in nostalgična pilula, mnogo težja od filma samega. 27 minutni “Trst je naš!” se zadeve loti tam, kjer so klasični partizanski filmi končali. >> Igor Bijuklič, komentarji
|
| |