Ta filem morte vidt!
Zakva ga morte vidt, pa v petek ob šestnajstih.
Bodte tle. Ne bit drgje. Kr pol ne boste tle. Ane. >>

Avstralski režiser John Hillcoat je posel film Cesta, adaptacijo nagrajenega romana Cormaca McCarthya, v katerem je siva postapokaliptična Amerika kulisa koncu človeštva kot ga poznamo ter v katerem je večni in boljši jutri nemara že zdavnaj umrl.

>>

Grenkoba nasmeha je igrano dokumentarni film, ki ga je 12 obsojencev iz Doba pripravilo skupaj s Kulturnim društvom Center 21. Poleg zabavnih igranih sekvenc v dokumentarnem stilu predstavlja zapornike in njihove refleksije o tem, kako doživljajo življenje v zaporu, o upih in strahovih po povratku in o njihovem doživljanju svobode. Za okus smo pripravili nekaj njihovih izjav iz filma, pogovor z enim izmed zapornikov-igralcev in komentar koavtorjev filma iz Centra 21. >>

Izmišljena nemška vasica iz začetka 20. stoletja se zdi študijski primer prenosa sočasne Freudove artikulacije nezavedne dinamike potlačitve iz polja subjekta na kolektivno raven. Onstran vprašanja o klinični vrednosti Freudove teorije Eichwald utemeljuje historično vrednost njene pronicljive diagnostike klavstrofobične družbe, ki temelji na potlačitvi nasilja in grehov pod masko družbene spodobnosti in puritanske morale. >>

Filmski režiser Sam Mendes je eden tistih dežurnih psihologov ameriške družbe, ki ga ne zanimajo simptomi. Vsak domiseln filmski projekt nima s simptomi kaj početi. Simptomi so arhiv, statistični podatki ali uvodne novice ultraažurnih medijev. Kdor torej želi razumeti Ameriko, ne sme sanjati ameriškega sna, še zlasti ne pri polni zavesti. Sam Mendes nas je prvič popeljal v trebuh Amerike, natančneje v suburbana sanjališča, z nizkoproračunskim American Beauty (1999)... >>

Nekaj odmaknjenega, skoraj hipnotičnega, je v filmu »Mleko bridkosti«, ki ga je te dni po ljubljanskem filmskem festivalu zopet na ogled postavil Kinodvor. Zgodbo o molčečem in med kadri lebdečem dekletu z imenom Fausta, ki podeduje materino prekletstvo, je posnela mlada perujska režiserka Claudia Llosa. Za filmi je na lanskem Berlinalu osvojila zlatega medveda in nagrado združenja FIPRESCI. >>

Podobe družbenih patologij v tem igrano-dokumentarnem filmu Ulricha Seidla prikazujejo eksploatacije na obeh straneh šengena. Brezkompromisni prikaz logike odnosov med Zahodnimi in Vzhodnimi Evropejci, med ženskami in moškimi, med čistilkami in njihovimi šefi prikaže njihovo življenje kot golo eksistenco, ki ji kapitalistični sistem akumulacije ne namnoži občutka sreče, kaj šele osmisli bivanje. Gre torej za film, v katerem je človeška eksistenca še najbolj podobna eksistenci nagačenih živali. >>

Stefek je prispodoba nemogočega iskanja vzvodov sreče. Zanj bi bila sreča že to, da bi ponovno srečal očeta, ki je davno nazaj zapustil njihovo družino. A kaj, ko se sreče ni moč načrtovati, ne kupiti in ne izgraditi... >>

Katalin Varga lahko gledamo samo na en način, in sicer tako, da nam je ob njem totalno neprijetno in težko. Pravzaprav gre za uro in pol trajajoči napad tesnobe, ki pa ga scenarist in režiser Peter Strickland nad nami z minimalnimi sredstvi izvaja tako čvrsto in nepopustljivo, da mu moramo samo čestitati in ga prositi za »še«. Morda ne takoj, vsekakor pa še kdaj. Oziroma kot bi rekla Herta Müller: »V umetnosti je lepo le, kar hkrati tudi boli. Kar je lepo in ne boli, je kič.« >>

Antikrist je fora s katero je dobri stari Lars bolj kot vse drugo preizkušal meje kinematografskega dojemanja. In se pri tem peklensko zabaval na račun vseh zgroženih, vseh užaljenih in šokiranih, predvsem pa vseh tistih, ki so v gnusu zapuščali dvorane. Za takšen podvig pa moraš biti vsaj najboljši režiser na svetu. Larsa za predsednika! >>