* Kljub spremembam v zasedbi, ki so preizkušale vztrajnost in odločnost angleške skupine Tindersticks, je pred nami njihov osmi studijski album, ki v bistvu potrjuje kar oboje: namreč to, da so Tindersticks preveč pomemben projekt, da bi lahko kar tako prenehal obstajati, in da se skrivnostna sestavina njihovega prepoznavnega zvoka noče ločiti od njihovega imena. Tindersticks, ki bodo maja nastopili tudi pri nas, so na zadnjih nekaj albumih razvili svojo različico melanholičnega, občasno tudi temačnega komornega popa z veliko mero soula. Ta zvok so Tindersticks čedalje bolj osredotočeno razvijali po prelomnem albumu Simple Pleasure, ki je v njihovo glasbo vpeljal še največ mehkega soula, hkrati pa je - za razliko od Curtains denimo - zvenel še najbolj optimistično. Mogoče je bila njegova navidezna lahkotnost nekoliko narejena, a je zato v sebi skrivala tudi toliko večjo obvladanost. Večja glasbeniška spretnost je zasedbi omogočila, da se je znebila ostrejših robov prvih dveh oziroma treh albumov, ki so bili v raziskovanju zvočnih in izraznih možnosti mnogo bolj drzni, prva dva pa še posebej. Pri tem je seveda njihova prepričljivost del svoje uspešnosti dobivala prav iz tega bolj grobega, nepolikanega zvoka, katerega glavna sestavina je bila ravno prav stilizirana surovost. Zdi se, da je skrivnost Tindersticks natanko v tej nepretencioznosti, v njihovi poslušljivi stilizaciji, zaradi katere njihove skladbe delujejo delno skozi svojo stilistično odmaknjenost, delno pa skozi še vedno prisotno surovo čustveno vsebino.

Album Falling Down A Mountain se nekoliko nepričakovano začne s svojim najdaljšim komadom, ki je tudi najbolj skrivnosten in prežet z neko nedoločljivo temačno atmosfero. V njem so prisotni izrazita basovska linija, v ospredju tamburin, v ozadju pa nekje iz globine prihaja sprva nejasen kitarski šum, dopolnjen z ostrimi rezi blodnjave trobente, ki se v ospredje prebija kot iz neke goste megle. Vendar tovrstna presenečenja na albumu Falling Down A Mountain niti niso tako redka, kar že namiguje na to, da so Tindersticks v svoje ustvarjanje spet uspeli zajeti nekaj vetra, ki jih je poganjal nekoč. Album se v nadaljevanju ležerno sprehaja od nežnih, pritajenih balad, v katerih pride lepo do izraza prepoznavni vokal Stuarta Ashtona Staplesa, ki je neverjetno blizu danes bolj kot ne pozabljenemu Timu Hardinu. Staplesov vokal je v večini komadov sicer pričakovano umirjen, vendar ne za vsako ceno. Nasprotno, na albumu je nekaj skladb, v katerih Staples svoje varno zavetje tudi zapusti. Ne odpade niti obvezni duet z ženskim vokalom, ki ga za komad "Peanuts" tokrat prispeva Mary Margaret O'Hara.

V celoti je Falling Down A Mountain dovolj razgibana zvočna kulisa, ki v izraz Tindersticks spet spušča še ravno dovolj opazno mero surovosti. Tako denimo v singlu "Black Smoke", ki pod krinko zadržanosti v rahlo distorziranem vokalu in prodornih kitarah v bistvu kar prekipeva od energije, znane iz prvih dveh albumov. Tindersticks tako povsem suvereno sestavijo album, ki se na eni strani dotakne površine svilenega zvoka novejših Lambchop, na drugi pa mračnjaških globin Black Heart Procession. Vmes je tudi nekaj inštrumentalnih komadov, ki delujejo kot zvočna kulisa kakšnega imaginarnega filma - nenazadnje se Tindersticks v zadnjem času veliko ukvarjajo še s filmsko glasbo, kar povratno vpliva tudi na njihovo siceršnje ustvarjanje. Postali so namreč mojstri sugestivnih zvočnih kulis z značilno sanjavo melanholijo in pridihom temačnejše, predvsem pa nedoločljive skrivnosti. Njihov zadnji album s tem dobi seveda še dodatno razsežnost in večjo raznolikost, ki pa ne deluje prisiljeno, temveč - nasprotno - opravičuje stiliziranost komadov, kot sta denimo westernovski "She Rode me Down" ali igrivo duhoviti "Peanuts". Zato je tudi toliko boljše, da album uokvirjata dva tako odprta komada, ki ne dopuščata nikakršne toge zamejitve prenovljene kreativne energije. Končno glavna odlika albuma Falling Down A Mountain tako ni v kakšnih bistvenih novostih, temveč je novost prav ponovna vključitev nekaterih elementov zgodnjega ustvarjanja skupine Tindersticks, ki jih lahko samo pozdravimo in se jim zadovoljno prepustimo.

pripravil Andrej Hočevar